|
*ČAROVNICA IZ PORTOBELLA*
Paulo Coelho
Njen velik problem je
bil v tem, da je bila
ženska 22. stoletja, ki
je živela v 21.
stoletju, pri tem pa je
vsem dovolila, da jo
vidijo. Je mar plačala
ceno? Brez dvoma. Toda
plačala bi še veliko
višjo ceno, če bi bila
zatrla svojo bujnost.
Bila bi zagrenjena,
frustrirana, vedno
zaskrbljena za "to, kar
si bodo mislil drugi",
in vedno bi govorila
"pusti me, da rešim te
zadeve, potem pa se
posvetim svojim sanjam",
in večno se bi
pritoževala nad
"idealnimi pogoji, ki
jih ni od nikoder".
Vsi iščejo popolnega
učitelja; toda v resnici
so tudi učitelji
človeški, čeprav je
njihovo učenje lahko
božansko, to pa je
nekaj, kar ljudje težko
sprejemajo. Ne smemo
zamenjati profesorja z
razredom, obreda z
ekstazo, prenašalca
simbolov s simbolom
samim. Tradicija je
povezana s silami
življenja, ne pa z
osebami, ki jo
prenašajo. Toda mi smo
slabotni: prosimo Mater,
naj nam pošlje vodiče,
ona pa nam pošilja samo
znake poti, po kateri
moramo stopati.
Ubogi oni, ki iščejo
pastirje, namesto da bi
hrepeneli po svobodi!
Srečanje z višjo
energijo je na dosegu
vsakogar, toda daleč od
tistih, ki na druge
prelagajo odgovornost.
Naš čas na tem svetu je
svet in proslavljati ga
moramo vsak trenutek.
Pomen tega je poponoma
pozabljen: še verski
prazniki so se
spremenili na pohode na
plažo, v park, v
smučišča. Ni več
obredov. Vsakdanjih
dejanj ne moremo več
spremeniti v svete
dogodke. Kuhamo in se
pritožujemo zaradi
izgube časa, ko bi lahko
spremenili ljubezen v
hrano. Delamo in
mislimo, da je to
božansko prekletstvo, ko
pa bi lahko uporabili
naše spretnosti za
užitek in za
oznanjevanje Materine
energije.
Athena je na površje
privlekla bogat svet, ki
ga vsi nosimo v duši, ne
da bi se pri tem
zavedala, da ljudje še
vedno niso pripravljeni
sprejeti njenih sil.
Me, ženske, ko iščemo
smisel svojega življenja
ali pot spoznanja, se
vedno poistovetimo z
enim izmed klasičnih
arhetipov.
Devica (in ne govorim o
spolnosti) je tista, ki
išče s pomočjo popolne
neodvisnosti, in vse,
kar se nauči, je plod
njene sposobnosti, da se
sama sooči z izzivi.
Mučenica najde način,
kako spoznati samo sebe,
v bolečini, v predaji in
v trpljenju.
Svetnica najde resnični
smisel svojega življenja
v brezmejni ljubezni, v
sposobnosti darovanja
brez zamenjave.
Končno, Čarovnica išče
popolni in neomejeni
užitek in tako
opravičuje svojo
eksistenco.
* * *
Toda, koliko ljudem med
nami uspe preprečiti, da
ne vidimo, kako v
trenutku izginejo
pomembne stvari iz
našega življenja? Ne
mislim samo na
posameznike, ampak tudi
na ideale, na naše
sanje: lahko se temu
upiramo en dan, teden,
nekaj let, toda na koncu
vseeno izgubimo. Naše
telo nadaljuje
življenje, toda slej ko
prej zadane dušo smrtni
udarec. Popolni zločin -
in niti ne vemo, kdo je
umoril naše veselje,
kakšni motivi so ga
povzročili, niti kje so
krivci.
In ti krivci, ki ne
povedo niti svojega
imena, se oni zavedajo
svojih dejanj? Mislim,
da ne, kajti tudi oni so
žrtve realnosti, ki so
jo ustvarili, pa čeprav
so zaradi tega
depresivni, arogantni,
slabiči in vsemogočni.
* * *
Kako je lahko ta svet
tako slep, kako je lahko
tako naiven?
* * *
"Nihče ne sme
manipulirati z nikomer.
To je odnos, oba vesta,
kaj počenjata, čeprav se
eden izmed njiju kasneje
pritožuje, da je bil
izrabljen."
To je rekla Athena, toda
obnašala se je ravno
obratno, kajti bila sem
izrabljena in
zmanipulirana in do
mojih čustev ni kazala
nikakršnega razumevanja.
Stvar je sedaj še bolj
resna, ko govorimo o
magiji; po vsem tem mi
je moja učiteljica,
zadolžena za prenos
svetih skrivnosti,
obudila neznansko moč,
ki jo imamo mi vsi v
sebi. Ko smo se znašli v
tem neznosnem oceanu,
smo slepo zaupali
tistim, ki so nas vodili
in ki smo jim verjeli,
da vedo več kot mi.
Toda zagotavljam, da ne.
Niti Athena, niti Edda,
niti vsi tisti, s
katerimi sta me spoznali
onidve. Ona mi je
dejala, da se je vsega
naučila prav z učenjem,
in čeprav ji na začetku
nisem verjela, sem se
kasneje prepričala, da
bi to res lahko bilo
tako. Spoznala sem, da
je obvladala tudi način,
kako zmanjšati pozornost
in doseči, da se ji
popolnoma predamo.
* * *
|
